Milena Mileva BLAZIC

Doktorica znanosti s področja družboslovja oz. natančneje, sociologije, se s študijami spolov ukvarja tako znanstvenoraziskovalno (doktorat znanosti, 2011) kot tudi ,v svojih kratkih sodobnih pravljicah v slikaniški knjižni obliki (prva slikanica 2013). Poleg tega se ukvarja s pripovedovanjem avtorskih pravljic na temo spolov in  razstavlja svoje  ilustracije (npr. Knjigarna LGL, 2018;  Filozofska fakulteta, 2018).

Svoja dela za otroke je sprva objavljala revijalno v reviji Ciciban (npr. Mala modra šoja se uči brati (2016), ter Modra čaplja in črnoglavka dočakata počitnice (2016)). Izdala je tri avtorske slikanice, ki jih je napisala in ilustrirala, in sicer Mavrično maškarado (2013), Kako ti je ime (2018) in Modre ptičje misli (2018).

Značilnost literarnega dela njenih avtorskih slikanic je vnašanje novosti v slikaniški tematski hrizont, npr. tematiko  spolov (oziroma tematiko LGBTQ, kot jo imenuje sama), ki jo je predstavila že v Mavrični maškeradi. Slikanico Kako ti je ime? je avtorica sicer zasnovala kot konceptno slikanico (angl. concept picturebook), v njej je intencionalno hotela biti poučna in umetniška. Naslonila se je na priljubljen model ABC (abecednih knjig) in je literarizirala abecedo na temo dekliških in deških imen.

Izhodišče za raziskavo je teza, da je slovensko in svetovno ljudsko slovstvo in umetno literarno izročilo, ki se z njim meddisciplinarno povezuje, v slovenskem predšolskem sistemu ter v osnovni šoli po vsej vertikali skromno zastopano. Zdi se, da se kljub globalizirani družbi, v kateri živimo, očitno ne zavedamo pomena in vloge teh besedil za medkulturni, intra- in interkulturni dialog, krepitev kulturne zavesti in kulturnega kapitala, temelja individualne, nacionalne in globalne identitete.

Saša Eržen, Maruša Ivančič, Kobrowski: Rozagroza in Plavalava. Ilustrirala Urška Kozak.
Ljubljana: Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, 2017.

V sodobnem času je opaziti vsesplošen porast neoliberalne ideologije, kar se pozna v vseh družbenih segmentih, tudi na področju založništva, posebej pa je to vidno v literarni produkciji, namenjeni otrokom. Komercialnost založništva s seboj prinaša hiperprodukcijo in upad kakovosti, posebej na področju slikanic, ki so zaradi poudarka na vizualnem (likovnem) in manj na verbalnem (literarnem) segmentu postale eden od najbolj priljubljenih žanrov. Tako smo priča poplavi slikanic, domnevno ustvarjenih »za otroke«, a žal se za številne zdi, da prej služijo drugačnim interesom.

Anja Štefan je nedvoumna vodilna sodobna slovenska mladinska avtorica, ki piše avtorske pesmi in pravljice, uganke, variante ljudskih pesmi, pravljic, ugank; ukvarja se tudi s prevajanjem. Njena avtorska pot je razvojna, od začetne revijalne do kasnejše monografske faze, izbranih del ter prevodov v tuje jezike. Nova pesniška zbirka Drobine iz mišje doline  v monografski izdaji predstavlja devetnajst pesmi, predhodno objavljenih v reviji Cicido v letih  2015 in 2016. Osemnajst pesmi (An ban, Čarovniška,  Če miš prinese ti drobiž ...,  Dom,  Grah,  Gugalnica, Je miška, miška, miška, nesla lešnik,  Lahko noč,  Le pogumno, le za mano,  Ledene zimske sapice, Lešniki,  Medenjak,  Miš debela, miš ohola, Pisar, Pleši, pleši, mala miška, Pogum, Radič in Sir) je del same zbirke, devetnajsta, s prvim verzom  Gor in dol na vse strani, pa je brez naslova in jo najdemo na zadnji strani naslovnice.

Uvod Aleksandrinke so bile dekleta, mlade matere in žene z Goriškega, ki so se ob koncu 19. in začetku 20. stoletja zaposlovale v Egiptu, kjer so gradili Sueški prekop (1869). To se je nadaljevalo do začetka druge svetovne vojne. Dekleta, mlade matere in žene so spremljale italijanske družine iz Trsta in Milana. Zaposlovale so se tudi pri bogatih evropskih družinah kot dojilje, guvernante, sobarice, varuške otrok in spremljeval-ke žena bogatih poslovnežev. Odhajanje mladih mater, dojilj in žena od svojih domačih srečamo tudi v ljudskem izročilu, razlog za odhod od doma pa je lahko različen. Motiv varuške Motiv varuške je znan motiv v ljudskem in avtorskem izročilu, npr. ruska ljudska pravljica Medved išče pestunjo. V motivnem indeksu pra-vljic z mednarodno oznako ATU 37 poznamo pravljico Lisica pestunja in z oznako ATU 75 pravljico Volk in pestunja. Motiv deklice je predstavljen tudi v mladinski avtorski pravljici Kristine Hafner z naslovom Lepa Vida (1939), kjer je Lepa Vida osemletna deklica, ki z eskapističnim motivov odide na španski dvor. V svetovni mladinski književnosti je znan muzi-kal (1964), narejen po besedilih Pamele Travers Marry Poppins (1934) in Marry Poppins comes back (1935). Motiv dojilje Motiv dojenja je znan že iz antičnih časov, ko so muze navdihnile pesnike, in sicer tako, da so jih podojile. Vsem je dobro poznan primer mita o nastanku Rima, ko je volkulja dojila Romula in Rema. V slovenski književnosti je motiv dojilje še pred časom aleksandrink predstavljen v Prešernovi Lepi Vidi. V slovenski ljudski baladi z istim naslovom glavna junakinja odide od doma, ker potrebuje zdravilo za otroka, v Prešernovi Lepi Vidi pa je motiv za odhod bolan otrok in dogovorjena poroka. Najbolj pretresljivo je predstavljen motiv dojenja v srbski ljudski pesmi Graja Skadrskega jezera, ki jo je zapisal Vuk Stefanović Karadžić v dveh variantah (1815). Sicer je motiv bolj znan zaradi monografije Alana Dundesa The Walled-Up Wife: A Casebook (1996), kjer je predstavil okrog sedemsto pisnih variant motiva v indoevropski kulturi. Balada s tragičnim koncem prikazuje mlado mater enomesečnega otroka, ki jo živo zazidajo v most, ona pa prosi, da ji ne zazidajo dojke, zato da bo lahko dojila otroka,

Zlata Anđela Pirnat, poročena Cognard (1912–2009), se je rodila v Trsatu v Sušaku na Hrvaškem očetu Franju Pirnatu in materi Zori Kovačič 10. novembra 1912. V Ljubljano se je preselila leta 1929, v Francijo pa leta 1938. V Parizu se je 12. junija 1940 poročila z Jeanom (Alexandre Joseph) Cognardom, francoskim inženirjem agronomije (1911–1991). Do konca življenja je živela v Franciji, po upokojitvi se je iz Pariza preselila v Avrille. Imela je štiri otroke: Jacques Cognard (1941–2011, inženir kemije), Anni Cognard (1943, učiteljica), Marriane Cognard (1945, laborantka) in Sylvie Cognard (1953, zdravnica). S hčerko Sylvie je od upokojitve v Parizu do smrti (29. december 2009) živela v družinski hiši v Avrillu ob reki Loari. Pokopana je na jugu Francije v Chateau Querayas, kjer so imeli družinsko počitniško hišo. Tekoče je govorila francosko, hrvaško, italijansko, nemško in slovensko. Pravljice je začela pisati s 13 leti in njena ljubezen do mladinske književnosti je trajala vse življenje.

Izvleček Slovenske pravljičarke1 so postale vidne sredi 19. stoletja, ko je J. Turnograjska leta 1853 objavila pravljico Rozmanova Lenčica. S to objavo so se slovenske pravljičarke »uradno« sinhrono vključile v evropske tokove ženskega pravljičarstva. V Evropi so že mnogo pred tem ustvarjale srednjeveške trubadurice (12.-14. st.), v 17. stoletju pa so francoske precioze razvile avtorski pristop k pravljičarstvu, ki se je kasneje razvijal tudi na Slovenskem. Ključne besede (5 do 8): Josipina Turnograjska, Uvod Prve zbirke pravljic namenjene odraslim bralcem, kar je očitno tudi pri knjigah La piacevoli notti (Prijetne noči, 1550−1553) G. F. Straparole in Il pentamerone (1634, 1636) G. Basila, ki sta danes prepoznani kot prvi zbirki pravljic za odrasle. Prva zbirka pravljic za otroke je – po današnjem poznavanju – Les Contes de ma mere l'oie (Pravljice matere goske, 1697) C. Perraulta. Najbolj popularna otroška zbirka pravljic pa je Kinder-und Hausmärchen (Otroške in hišne pravljice) bratov Grimm, ki je prvič izšla leta 1812 (1. knjiga) in leta 1815 (2. knjiga), vsega skupaj 7 ponatisov. Ta zbirka velja tudi v svetu raziskovalcev pravljic za osrednjo knjižno zbirko pravljic. Prva slovensko-avstrijska avtorica, F. Hausmann (1818-1853), je 1848-9 objavila pesem Vojaka izhod in tudi ljubezenske pesmi v časopisu Celjske slovenske novine (1848-9). Pomembno je, da so v časopisu začele objavljati tudi avtorice , npr. J. Turnograjska,2 Donava (1858), Klara R.,3 Oda kavi (1864), Marjačičeva, Miroslavu odgovor (1864), s prvinami feminizma, saj je sporočilo pesmi, da če si moški izbira ženo, si lahko (pesnica) tudi izbira moža; Ivanka K., Svoji domovini (1865). Najbolj izrazita avtorica je bila pesnica L. Pesjak (1828-1898), ki je začela objavljati tudi v Novicah, sprva Aforizme (1864-65), pesmi Roža4 (1864) in Cvetice (1866), članke o emancipaciji Žensko življenje in ženska ljubezen (1865), dramo – Svitoslav Zajček: Vesela igra v enem dejanji (1865). Pisala in/ali prevajala je tudi pravljice, npr. v pravljični motiv v pesemski obliki Tri predice5, 1872, Rudečo kapico (1875), kasneje je izdala pesniško zbirko Vijolice, pesmi za mladost, 1889. Avtorice so prinašale novo senzibilnost (čustvene teme, liričnost), novo tematiko (družina), nove teme (Oda 1 Pojem pravljičarke vključuje ženske, ki pripovedujejo pravljice, pa tudi ženske, ki pišejo, zbirajo in zapisujejo pravljice. V tem članku so obravnavane le pravljičarke – avtorice pravljic in pravljičarke, ki ne le pripovedujejo, pač pa tudi zapisujejo pravljice in se z njimi ukvarjajo performativno in literarno. 2 Josipina Turnograjska se v literaturi pojavlja pod različnimi imeni: Josipina (roj.) Urbančič (poročena) Toman; Turnograjska, ker je rojena in živela na gradu Turn pri Preddvoru.

Slovenske pravljičarke1 so postale vidne sredi
19. stoletja, ko je Josipina Turnograjska leta
1853 objavila pravljico Rozmanova Lenčica. S
to objavo so se slovenske pravljičarke »uradno«
sinhrono vključile v evropske tokove ženskega
pravljičarstva. V Evropi so že mnogo pred tem ustvarjale srednjeveške trubadurice (od 12. do 14. stoletja), v 17. stoletju pa so francoske precioze razvile avtorski pristop k pravljičarstvu, ki se je kasneje razvijal tudi na Slovenskem.
Ključne besede: Josipina Turnograjska, Rožmanova Lenčica, Alenčica, Gregčeva
sestrica, Ivana Orleanska, Mulan, Vasilisa
Popova, ATU 514, ATU 884, Slavoj Žižek.

Žiga X Gombač, Igor Šinkovec: Hlapec Jernej in pasja pravica. Po motivih posveti Hlapec Jernej in njegova pravica Ivana Cankarja.
Bevke: Škrateljc, 2017. Zbirka Cankar v stripu, št. 2

Posodabljanje pouka slovenščine v osnovnih šolah – jezika in književnosti, poteka že nekaj časa, posebej po vstopu Slovenije v EU leta 2004, zato so priredbe klasikov v obliki stripa in/ali slikanice v domači mladinski književnosti (seveda po zgledih svetovne mladinske književnosti) že dlje časa prisotna praksa. Klasika za odrasle (na osnovi teorije slikanice Bettine Kummerling Meibauer: Towards a Cognitive Theory of Picturebooks, 2013) v obliki slikanice postane mladinsko branje; v slovenski literarni zgodovini so takšne na primer slikanice s Prešernovimi pesmimi, Martin Krpan v slikaniški in stripovski obliki, Butalci idr.
V svetovni književnosti so posodobitve in/ali priredbe klasikov ustaljena praksa, če omenimo npr. Biblijo v stripu, Shakespearja v stripu, Tisoč in eno noč v stripu, potem ponarodele literarne like, npr. Don Kihota, Guliverja, Robinzona, Vojna in mir, Zločin in kazen idr.  V sodobnem času se teoretiki sprašujejo ali ni znamenita 70 cm dolga in 50 cm široka tapiserija iz francoskega mesta Bayeux pravzaprav predhodnica stripa (posebej ko je animirana).

Prvo avtorjevo mladinsko besedilo je zbirka pesmi Franca izpod klanca iz leta 1963, za katero je istega leta prejel tudi Levstikovo nagrado in ki je bila ponatisnjena leta 1990. Leta 1969 je izsla zbirka pesmi z naslovom Zlata ladja s ponatisi v letih 1951, 1972, 1975, 1980,2008. Leta 1978 so izsle Zgodnje zgodbe (avtobiografske crtice), ki jim bolj ustreza oznaka, da so vecnaslovnisko odprte, kot pa da so za mlade brake. V avtorjevem mladinskem opusu izstapata dye deli, in sicer kot prvo leta 1972 objavljena
zbirka kratkih sodobnih pravljic Moj prijateij Piki Jakob, ki je bila potem se velikokrat natisnjena (1973, 1976, 1977, 1978, 1980, 1981, 1982, 1985, 1986, 1988, 1992, 1993, 1999, 2004, 2006, 2009), kot drugo pa zaseda posebno mesta v pisateljevem opusu in v literarni zgodovini slovenske mladinske knjizevnosti kratka sodobna pravljica v slikaniski knjizni obliki Macek Muri, objavljena leta 1975, ki ima status prvotnega besedila. V casu od leta 1975 do 2009 je slikanica s prepoznavnimi ilustracijami Jelke
Reichman v slikaniski knjizni obliki izsla sestnajstkrat. Leta 1982 je bila objavljena tudi kot radijska igra, 1984 kot CD, potem leta 1998 kot video. Prelomnico predstavlja letnica 2001, ko je izsla e-slikanica Macek Muri z ilustracijami Mase Kozjek. Leta 2005 je izsel tudi DVD besedila v glasbeni izvedbi skladatelja Jerka
Novaka. Leta 2004 je izsel prevod Mury the Cat & Matzie Catsie v angleščino.

Vsi, ki se ukvarjamo z mladinsko literarno vedo (profesionalno, polprofesi­ onalno ali neprofesionalno), smo hkrati tudi zagovorniki otrok v mladinski književnosti. Podobo otroka (od rojstva do 18. leta) smo dolžni obravnava­ ti dostojno in spoštljivo, še posebej ko gre za problemske teme, ki jih avtorji mladinske književnosti obravnavajo tako, da so na strani otrok; te teme torej obravnavajo problemsko (dostojno in spoštljivo) in ne problematično (na primer pripisovanje želje po spolni zlorabi otroku in prelaganje odgo­ vornosti za spolno zlorabo otrok na otroka). Avtorji in literarni zgodovi­ narji mladinske književnosti – tako je zapisano v načelih Astrid Lindgren Memorial Award – izhajamo iz temeljnega načela, iz za upanja otroku, in smo dolžni varovati integriteto otroka, tako literarno kot resnično. Tisti, ki se resnično zavzemamo za otroke, moramo o morebitnih zlorabah otrok s strani osebja, institucij in drugih ljudi nemudoma obvestiti pristojne državne organe. V knjigi Evangelij za pitbule je prikazana primarna spolna zloraba otroka, sekundarna zloraba se dogaja " pred nami " , saj snemalec/pripovedovalec

Mestna knjižnica Ljubljana, zlate hruške in prevzemanje odgovornosti Vsi, ki se ukvarjamo z mladinsko literarno vedo (profesionalno, polprofesionalno ali neprofesionalno), smo hkrati tudi zagovorniki otrok v mladinski književnosti. Podobo otroka (od rojstva do 18. leta) smo dolžni obravnavati dostojno in spoštljivo, še posebej ko gre za problemske teme, ki jih avtorji mladinske književnosti obravnavajo tako, da so na strani otrok; te teme torej obravnavajo problemsko (dostojno in spoštljivo) in ne problematično (na primer pripisovanje želje po spolni zlorabi otroku in prelaganje odgovornosti za spolno zlorabo otrok na otroka). Avtorji in literarni zgodovinarji mladinske književnosti – tako je zapisano v načelih Astrid Lindgren Memorial Award – izhajamo iz temeljnega načela, iz zaupanja otroku, in smo dolžni varovati integriteto otroka, tako literarno kot resnično. Tisti, ki se resnično zavzemamo za otroke, moramo o morebitnih zlorabah otrok s strani osebja, inštitucij in drugih ljudi nemudoma obvestiti pristojne državne organe. V knjigi Evangelij za pitbule je prikazana primarna spolna zloraba otroka, sekundarna zloraba se odvija »pred nami«, saj snemalec/pripovedovalec otroku pripisuje odgovornost za spolno zlorabo (oziroma za domnevno privolitev), sledila pa je še terciarna zloraba mladinskega literarnega sistema oziroma natančneje Mestne knjižnice Ljubljana, ki roman za odrasle z odraslimi fantazmami promovira kot odlično mladinsko delo, čeprav to nima nedvoumnega sporočila in ne zagovarja otrokovih pravic in integritete. Slovenski mladinski literarni sistem je po polisistemski teoriji eden od štirih družbenih sistemov (jezik, družba, kultura, literatura). Sestavlja ga šest konstitutivnih elementov:

The British writer Lewis Carroll exerted influence upon Slovene authors writing for young readers with his Alice's Adventures in Wonderland (1865) and Through the Looking-Glass (1871). Contemporary Slovene writer Evald Flisar wrote his trilogy about Alice as a fantasy tale (Alice in Crazyland, 2008), a play (Alice in Crazyland: an ecological farce, 2010) and as a comic strip or graphic novel (Alice in Potteroonia, 2013, illustrated by P. Kovačič). His trilogy, particularly Alice in Crazyland (2008), reflects the philosophy of the Slovene theoretician Slavoj Žižek in his Pathological Narcissus as a Socially Mandatory Form of Subjectivity (1985).

IZVLEČEK: Britanski pisatelj, Lewis Carroll je vplival tudi na slovenske (mladinske) avtorje z Alico v Čudežni deželi (1865) in Alico v deželi ogledal (1871). Sodobni slovenski pisatelj Evald Flisar je napisal trilogijo o Alici kot fantastično pripoved (Alica v nori deželi, 2008), dramo (Alica v nori deželi: ekološka farsa, 2010) in grafično novelo (Alica v Poteruniji, 2013, ilustracije P. Kovačič). V njegovi trilogiji, posebej v Alici v nori deželi (2008) se zrcali filozofija slovenskega teoretika Slavoja Žižka o Patološkem narcisu kot družbeno nujni formi subjektivnosti (1985).
KLJUČNE BESEDE: Lewis Carroll, Evald Flisar, Slavoj Žižek, Alica v nori deželi

In her book Tales of Love (1987), Julia Kristeva analyses the concept of love. She labels her text as «a philosophy of love» and defines love as infinite quests for rebirth through the experience of love. According to Kriste-va, love is explicitly a hymn to the narcissistic power to which «I» may sacrifice itself. Her rhetorical question is whether we all speak of the same thing when we speak about love. Kristeva states that in the rapture of loving the limits of one's own identity vanish; at the same time, the lines between reference and meaning begin to blur in love's discourse. Love is the intense sign of truth and eternity. The subject discovers the confines of its condition and the powerlessness of language. Kristeva concludes that love is the time and space in which «I» assumes the right to be extraordinary. The characteristics of love are: 1) Expectancy: the subject becomes painfully sensitive to its incom-pleteness that it was not aware of before. 2) The call: the body responds to the symptoms or emotions. 3) The meeting: the mixture of pleasure, hope and promise represents a perfect future. The experience of love is: 1) Symbolic (forbidden, distinguishable, thinkable); 2) Imaginary (what the Self imagines in order to sustain and expand itself); 3) Real (an impossible domain, where affects desire everything and no one accounts for the fact that the self is only a part of the whole). In this article, Julia Kristeva's theoretical framework of love will be applied to the following three Slovenian authors of children's books that are in the curriculum at Slovene primary schools and the fact they wrote about love and they use language (metaphors) of love according to Kristeva: F. Prešeren:

Antologija Kla kla klasika je plod sodelovanja literamega zgodovinarja Igorja Sakside in glasbenika Roka Trkaja: prvi je napisal strukruralističen uvod (Negotov uvod, napeto jedro, sreten zaključek) in zaključek (Vetno vračanje istega), drugi paje uglasbil poezijo. Antologiji je priložen tudi glasbeni CD z dvanajstimi izvirnimi besedili, ki so nastala po motivih že znanih pesmi klasikov, vendar so tu posodobljcni, torej avtorski (Trkaj idr.). Ni naključje, da je antologija Kla kla klasika izšla ob slovenskem kulturnem prazniku , na Prešernov dan, 8. februarja 2017. Delo je razdeljeno na tri dele: Dihi mano, S krvjo pukaplan in Pojem ton svobode. Raperska poezija je zapisana v avtentičnem jeziku (npr. sleng) in slogovno utemeljeno jezikovno (ne)pravilnostjo.

Key  words:  The  Girl  and  the  Pot,  Mojca  Pokrajculja,  The  Types  of Slovenian folktales, animal tales
Summary:      Vinko  Moderndorfer  (1894-1958)  firstly  published  the  Carinthian  folk  tale  Mojca Pokrajculja in 1924 in the collection National Tales from Mežica Valley. In the next (extended) editions of the Carinthian Folk Tales (1937, 1946, 1957 and 1972) he published similar tales Deklica veka  [The  Girl  is  Crying]  and  Mojca  Pokrajculja.  Although  both  well-known, the place in the Slovenian Primary School Curriculum  for 1  grade (2011)  has text  Mojca Pokrajculja , which is also better known. On the
basis of the international classification (Uther  2004, 2011) Monika Kropej (2012, 2015)  suggested for this tale classification under the number ATU 283C*. The basic type  can include the  motifs of folktale types  ATU 15 (The Theft of Food by Playing Godfather ), ATU 283B* (The House of the Fly) and  ATU 480A (Girl and Devil in a Strange House),  and even the type ATU 123 (The Wolf and the Kids) or ATU 333 (Little Red Riding Hood). In literarure  can  be  find  intertextual  reminiscences  (Juvan  2000)  with  the
Grimm  folktale  Wedding  of  Mrs  Fox  (KHM  38, ATU  65  The  She-Fox's  Suitors). Due to intertextuality Mojca Pokrajculja can be classified also as  Formula  Tale  or  Chain  Tale,  based  on  the  sequence  of  animals  (chains based of numbers, objects, animals, names, death, eating and other events).

Methodology of teaching children's literature in early education and in primary school Teaching Literature through Teaching Creativity (Running and Sitting Water) [why " water " ? I don't understand this reference] Hypothesis: Students will appreciate literature more if they also create literature. The aim of teaching literature through teaching creativity is to provide an appropriate transfer of content that has personal relevance for student as learners, and to put together and support an integrated inventory of language activities. Examples of word and literary games as activities before, during, and after teaching literature in primary school through teaching creativity will be presented at the end of the paper. Characteristics of cognitive, literary and creative development of students aged 6 to 11/12 Children's cognitive level (J. Piaget) This paper concentrates on students at the concrete operational level that is 6 to 11/12 years. At this stage the child is able to perform true mental operations and transformations based on concrete realities. The child conserves, seriates, and performs categorical thought operations. The child has difficulty thinking of all possible combinations and transformations. The role of the teachers is show rather than tell children what to do. Students need to learn by doing creative exercises, by actively exploring word and literary games and language relationships, and by solving problems in a realistic format. The child thinking in concrete operational thought is flexible, reversible, not limited to the here and now, multidimensional, less egocentric, uses logical inferences and seeks cause and effect relations, especially if they have the concrete object (poem) right in front of them and can see changes occur. Literary development Literary development takes place in phases and is determined by the age of the students. The following phases are in the first and partly in the second elementary period (6-10 or 11 years). Students in the first, second and third grade are still in the fairy tale stage that lasts from the preschool period (3-6 years) until the first period in elementary school (6-8 years). Characteristics of this stage are the personification of toys, animals, nature and objects. Students' literary appreciation starts changing around the age of 9/10 years when they develop and open up to the real world and the realistic style, which gradually takes precedence over their interests in the fairy tale fantasy world. [is this true? What about Harry Potter and other fantasies?] Creative level Divergent thinking uses fluency, flexibility, and originality to diverge from what we know, to produce many original ideas. Convergent thinking, the logical mode of thought, uses information to converge on a single solution or idea. In a situation demanding creative thinking, convergent thinking would be useful only after divergent thinking had been used to produce new ideas. Four basic principles govern creative teaching: criticism is ruled out (until students have created their texts), freewheeling is welcomed, quantity is wanted (more ideas, more word and literary games) and combinations and improvement are sought.

Abstract: The children’s literature of Svetlana Makarovič features a plethora of intertextual relations underpinned by the intertextuality theory. The author uses folkloric stylisation and applies foreign models (the Bible, Aesop, folk-tale model, J. and W. Grimm, A. A. Milne, W. de la Mare, A. Lindgren etc.) to her stylised text, imitating and reproducing them, while also interfering with them by adding new meanings and aesthetic effects that do not correspond to the original ones e.g. “Right and Left Hand” (Leva in desna roka), Red Apple (Rdeče jabolko), etc. Using intertextual procedures, i.e. description, transposition and imitation, Makarovič inserts quoted figures and genres at the level of linguistic expression or textual world or both, for example: paraphrasing proverbs or sayings, idioms, etc. Makarovič stylises the genres of the folk tradition, particularly the folk tale model, and – from a modern perspective – complexly recreates the lexis, imagery, syntactic figures and rhythmic structure and especially the motif repertoire and functions of folk literature. Via an authorial approach, she elaborates all these elements within a matrix that produces a fairytale which not only functions as a modern short fairytale but combines elements imbued with quotations, paraphrases, imitation and reminiscence that together form an original whole.
Keywords: intertextuality, originality, Svetlana Makarovič

Primož Suhodolčan je na osnovi analize statistike izposoj v splošnih knjižnicah (2003-2016) v samem vrhu. Pri tem se zastavita vsaj dve vprašanji, in sicer ali število izposoj dejansko pomeni tudi število prebranih knjig (ne le njegovih, pač pa tudi knjig drugih popularnih avtorjev in avtoric) in, na osnovi katerih kriterijev in elementov vrednotenja se sploh izposojajo knjige. Odgovor, do katerega pridemo s pomočjo primerjalne analize kvantitativnih (izposoje) in kvalitativnih (umetniškost) kriterijev, nas pelje po sledeh samega literarnega sistema, v katerem so avtorji in avtorice primarno razvili strategije za izposoje in ne za branje.

Teorija in praksa učenja in poučevanja medkulturne mladinske književnosti v osnovni šoli Po letu 1990, posebej pa po letu 2004 in priključitvi Slovenije v EU, so družbena gibanja v zadnjih desetletjih bistveno spremenila kulturne vsebine in formo izražanja, med drugim tudi motivno-tematske prvine in oblikovne značilnosti mladinske književnosti. Sodobni tokovi, npr. globalizacija, združevanje, večjezičnost, medkulturnost, mobilnost, digitalizacija idr. so vplivali tudi na šolski sistem in s tem tudi na poučevanje književnosti v osnovni šoli. Siegfried Schmidt razume literaturo kot socialni sistem, ki ima, kot vsi sistemi, določene družbene in tudi estetske funkcije. Slovenska mladinska književnost je področje družbenega delovanja, zato jo odlikuje posebna občutljivost za problemsko tematiko, ki je v zadnjem času osrednja tematika svetovne mladinske književnosti (begunci, bolezni, istospolne zveze, ločitev staršev, manjšine, odvisnost, posebne potrebe, selitev, smrt, vojne idr.). TEORETIČNA IZHODIŠČA MEDKULTURNE MLADINSKE KNJIŽEVNOSTI Pojma medkulturnost ne najdemo v Učnem načrtu za slovenščino (1998), ki bi ga bilo treba zato posodobiti. Medkulturnost pojmujemo kot skupek dosežkov, vrednot človeške družbe, ki so rezultat človekovega delovanja in ustvarjanja, oziroma kot človeško delovanje in ustvarjanje, katerega rezultat so ravno ti dosežki in te vrednote (SSKJ). Osebe znotraj iste kulture podobno mislijo in imajo tudi sorodne predstave o svetu. V primeru, ko se enokulturna družba sreča z medkulturno, nastopi problem, ki temelji na nepoznavanju, pogosto tudi na izključevanju manj znanih ali neznanih kultur. UNESCO je leta 2001 izdal Univerzalno deklaracijo o kulturni raznolikosti, ki kulturno raznolikost obravnava kot skupno, za obstoj nujno dediščino človeštva. Deklaracija definira kulturo kot niz duhovnih, gmotnih, intelektualnih in čustvenih družbenih pojavov, kot so: veščine, književnost, način življenja, sobivanje, vrednostni sistemi, šege in navade ter verovanja. Za deklaracijo predstavljata kulturno bogastvo sveta različnost in dialog. Grosmanova meni, da je za uresničevanje razumevanja medkulturnih okoliščin in uspešno sporazumevanje potrebno razviti t. i. medkulturno zavest. Okoliščine medkulturnega sporazumevanja vključujejo dve ali več kultur, različne jezike in vedenjske vzorce, ki se jih večinoma niti ne zavedamo. Pač pa neupravičeno pričakujemo od pripadnikov drugih kultur, da se naših vedenjskih vzorcev zavedajo in da jih prakticirajo. Medkulturno ozaveščanje je temeljna sestavina, ki je potrebna pri sprejemanju besedil iz drugih kultur in tvorjenju književnih besedil, v katerih bi spoštovali druge kulture. Mladi bralci se pogosto srečujejo pri pouku slovenščine s tujo kulturo in jezikom, ali v izvirniku ali preko prevodov. Recepcijska teorija poučevanja književnosti temelji na bralčevem odzivu, vendar se v praksi pogosto

Monika Kropej Telban, Tipni indeks slovenskih ljudskih pravljic. Živalske pravljice in basni. Ljubljana: Založba ZRC, 2015. – 461 str., ilustr. V eni izmed prvih znanstvenih monografij o evropski pravljici (Evropska pravljica. Forma in narava, 1947, slov. prevod 2011) je švicarski raziskovalec Max Lüthi (1928–1991) iskal skupne značilnosti vseh evropskih pravljic in jih našel v njihovi osnovni obliki. Lüthija niso zanimale individualne razlike, temveč skupni imenovalci. Ugotovil je, da se pravljični motiv ali tip nikoli ne pojavi v čisti obliki, deduktivno je izpeljan na osnovi primerjave več posamičnih tipov pravljic. Poudaril je skupne lastnosti, abstrahiral pa razlike, čeprav je nanje opozoril. Njegovo preučevanje je temeljilo na analizi evropskega gradiva, na tem pa temeljijo tudi tipni indeksi pravljic različnih narodov. Na primerjalni evropski podlagi je utemeljeno tudi delo nemškega znanstvenika Hansa-Jörga Utherja The Types of International Folktales: A Classification and Bybliography based on the System of Antti Aarne and Stith Thomspon (2004, v treh knjigah, 855 strani), ki je temelj vseh sodobnih klasifikacij pravljic. Hans-Jörg Uther (r. 1944) je po študiju folkloristike, germani-stike in zgodovine postal vodilni raziskovalec pri obsežni Enciklopediji pravljic (Enzyklopädie des Märchens 1–15, 1958–2015), za katero je napisal skoraj 200 enot. Utherjev tipni indeks temelji na indeksu folklorista finske šole Anttija Aarneja (1867–1925), ki je raziskoval pravljice s primerjalno ali historično-geografsko metodo (Vergleichende Märchenforschungen, 1908), nje-govo najpomembnejše delo pa je tipni indeks (Verzeichnis der Märchentypen, 1910, 63 strani). Mednarodni tipni indeks Stitha Thompsona (1885–1976) je zelo razširjen katalog Aarnejevega (Verzeichnis der Märchentypen, 1928; The Types of the Folktale: A Classification and Bibliography, 1961). Thompson je pozneje izdal tudi motivni indeks (Motif-Index of Folk-Literature: A Classification of Narrative Elements in Folk-Tales, Ballads, Myths, Fables, Medioeval Romances, Exempla, Fabliaux, Jest-Books and Local Legends 1–6, 1955–1958). V Utherjevem mednarodnem tipnem indeksu (ATU) so naslednje vrste pravljic: 1. živalske pravljice, 2. čudežne pravljice, 3. verske pravljice, 4. novelistične pravljice, 5. pravljice o neumnem ogru, 6. šaljive zgodbe in 7. pravljične formule. M. Kropej Telban je prvo knjigo v načrtovanem slovenskem tipnem indeksu namenila slovenskim ljudskim pravljicam o živalih. To so pravljice, ki jih je Uther obravnaval v poglavju o živalskih zgodbah (ATU 1–ATU 299), v okviru katerih je posebno poglavje namenjeno pametnemu lisjaku (angl. clever fox). Avtorica je obravnavala 151 tipov živalskih pravljic in/ali basni. Razliko med živalsko pravljico (daljša, posredno poučna) in basnijo (krajša, neposredno poučna) ter kratek zgodovinski pogled je predstavila v uvodu. Največ je pravljic, v katerih nastopajo lisica, volk, ptiči (vrste ptičev), medved, osel, pes, mačka, zajec, konj, lev, miš, koza idr. Ni naključje, da je se zbirka začenja prav z živalskimi pravljicami, saj gre za obsežen korpus, ki je tudi v sodobni slovenski mladinski književnosti danes najrazvitejša zvrst kratke sodobne pravljice. V njih – tako kot v pravljicah – nastopa žival kot poosebljeni literarni lik. Marjana Kobe je v nizu štirih člankov z naslovom »Sodobna pravljica« (1999–2000) opredelila sodobno pravljico in pravljice razvrstila prav s stališča literarnega lika (otrok, igrača, žival, narava, predmet, pravljični liki). V slovenski mladinski književnosti, ki temelji na modelu ljudske pravljice, je poosebljena žival najpogostejši literarni lik. Nekateri liki so ponarodeli (npr. Kuža Pazi, Maček Muri, Miškolin, Modri medvedek, Muca Copatarica, Nana – mala opica,

Teorija in praksa učenja in poučevanja medkulturne mladinske književnosti v osnovni šoli Po letu 1990, posebej pa po letu 2004 in priključitvi Slovenije v EU, so družbena gibanja v zadnjih desetletjih bistveno spremenila kulturne vsebine in formo izražanja, med drugim tudi motivno-tematske prvine in oblikovne značilnosti mladinske književnosti. Sodobni tokovi, npr. globalizacija, združevanje, večjezičnost, medkulturnost, mobilnost, digitalizacija idr. so vplivali tudi na šolski sistem in s tem tudi na poučevanje književnosti v osnovni šoli. Siegfried Schmidt razume literaturo kot socialni sistem, ki ima, kot vsi sistemi, določene družbene in tudi estetske funkcije. Slovenska mladinska književnost je področje družbenega delovanja, zato jo odlikuje posebna občutljivost za problemsko tematiko, ki je v zadnjem času osrednja tematika svetovne mladinske književnosti (begunci, bolezni, istospolne zveze, ločitev staršev, manjšine, odvisnost, posebne potrebe, selitev, smrt, vojne idr.). TEORETIČNA IZHODIŠČA MEDKULTURNE MLADINSKE KNJIŽEVNOSTI Pojma medkulturnost ne najdemo v Učnem načrtu za slovenščino (1998), ki bi ga bilo treba zato posodobiti. Medkulturnost pojmujemo kot skupek dosežkov, vrednot človeške družbe, ki so rezultat človekovega delovanja in ustvarjanja, oziroma kot človeško delovanje in ustvarjanje, katerega rezultat so ravno ti dosežki in te vrednote (SSKJ). Osebe znotraj iste kulture podobno mislijo in imajo tudi sorodne predstave o svetu. V primeru, ko se enokulturna družba sreča z medkulturno, nastopi problem, ki temelji na nepoznavanju, pogosto tudi na izključevanju manj znanih ali neznanih kultur. UNESCO je leta 2001 izdal Univerzalno deklaracijo o kulturni raznolikosti, ki kulturno raznolikost obravnava kot skupno, za obstoj nujno dediščino človeštva. Deklaracija definira kulturo kot niz duhovnih, gmotnih, intelektualnih in čustvenih družbenih pojavov, kot so: veščine, književnost, način življenja, sobivanje, vrednostni sistemi, šege in navade ter verovanja. Za deklaracijo predstavljata kulturno bogastvo sveta različnost in dialog. Grosmanova meni, da je za uresničevanje razumevanja medkulturnih okoliščin in uspešno sporazumevanje potrebno razviti t. i. medkulturno zavest. Okoliščine medkulturnega sporazumevanja vključujejo dve ali več kultur, različne jezike in vedenjske vzorce, ki se jih večinoma niti ne zavedamo. Pač pa neupravičeno pričakujemo od pripadnikov drugih kultur, da se naših vedenjskih vzorcev zavedajo in da jih prakticirajo. Medkulturno ozaveščanje je temeljna sestavina, ki je potrebna pri sprejemanju besedil iz drugih kultur in tvorjenju književnih besedil, v katerih bi spoštovali druge kulture. Mladi bralci se pogosto srečujejo pri pouku slovenščine s tujo kulturo in jezikom, ali v izvirniku ali preko prevodov. Recepcijska teorija poučevanja književnosti temelji na bralčevem odzivu, vendar se v praksi pogosto

Članek analizira motiv hrane oz. soli v rokopisni avtorski pravljici Krpan z Vrha (1855), ker je avtorska pripovedka Martin Krpan z Vrha (1858) postala mladinsko branje in je kanonsko besedilo v učnem načrtu za slovenščino. Besedilo je popularizirano preko slikaniške knjižne oblike za mlade in odrasle iz leta 1917. Namen članka je analiza posthumno objavljene Levstikove rokopisne variante besedila v Zbranih delih (1931, 1956), ki jo po bistvenih značilnosti, posebej v drugem delu besedila, lahko definiramo kot avtorsko pravljico, prvi del, ki je znan javnosti,  pa je avtorska pripovedka.

Monika Kropej Telban, Tipni indeks slovenskih ljudskih pravljic. Živalske pravljice in basni. Ljubljana: Založba ZRC, 2015. – 461 str., ilustr. V eni izmed prvih znanstvenih monografij o evropski pravljici (Evropska pravljica. Forma in narava, 1947, slov. prevod 2011) je švicarski raziskovalec Max Lüthi (1928–1991) iskal skupne značilnosti vseh evropskih pravljic in jih našel v njihovi osnovni obliki. Lüthija niso zanimale individualne razlike, temveč skupni imenovalci. Ugotovil je, da se pravljični motiv ali tip nikoli ne pojavi v čisti obliki, deduktivno je izpeljan na osnovi primerjave več posamičnih tipov pravljic. Poudaril je skupne lastnosti, abstrahiral pa razlike, čeprav je nanje opozoril. Njegovo preučevanje je temeljilo na analizi evropskega gradiva, na tem pa temeljijo tudi tipni indeksi pravljic različnih narodov. Na primerjalni evropski podlagi je utemeljeno tudi delo nemškega znanstvenika Hansa-Jörga Utherja The Types of International Folktales: A Classification and Bybliography based on the System of Antti Aarne and Stith Thomspon (2004, v treh knjigah, 855 strani), ki je temelj vseh sodobnih klasifikacij pravljic. Hans-Jörg Uther (r. 1944) je po študiju folkloristike, germani-stike in zgodovine postal vodilni raziskovalec pri obsežni Enciklopediji pravljic (Enzyklopädie des Märchens 1–15, 1958–2015), za katero je napisal skoraj 200 enot. Utherjev tipni indeks temelji na indeksu folklorista finske šole Anttija Aarneja (1867–1925), ki je raziskoval pravljice s primerjalno ali historično-geografsko metodo (Vergleichende Märchenforschungen, 1908), nje-govo najpomembnejše delo pa je tipni indeks (Verzeichnis der Märchentypen, 1910, 63 strani). Mednarodni tipni indeks Stitha Thompsona (1885–1976) je zelo razširjen katalog Aarnejevega (Verzeichnis der Märchentypen, 1928; The Types of the Folktale: A Classification and Bibliography, 1961). Thompson je pozneje izdal tudi motivni indeks (Motif-Index of Folk-Literature: A Classification of Narrative Elements in Folk-Tales, Ballads, Myths, Fables, Medioeval Romances, Exempla, Fabliaux, Jest-Books and Local Legends 1–6, 1955–1958). V Utherjevem mednarodnem tipnem indeksu (ATU) so naslednje vrste pravljic: 1. živalske pravljice, 2. čudežne pravljice, 3. verske pravljice, 4. novelistične pravljice, 5. pravljice o neumnem ogru, 6. šaljive zgodbe in 7. pravljične formule. M. Kropej Telban je prvo knjigo v načrtovanem slovenskem tipnem indeksu namenila slovenskim ljudskim pravljicam o živalih. To so pravljice, ki jih je Uther obravnaval v poglavju o živalskih zgodbah (ATU 1–ATU 299), v okviru katerih je posebno poglavje namenjeno pametnemu lisjaku (angl. clever fox). Avtorica je obravnavala 151 tipov živalskih pravljic in/ali basni. Razliko med živalsko pravljico (daljša, posredno poučna) in basnijo (krajša, neposredno poučna) ter kratek zgodovinski pogled je predstavila v uvodu. Največ je pravljic, v katerih nastopajo lisica, volk, ptiči (vrste ptičev), medved, osel, pes, mačka, zajec, konj, lev, miš, koza idr. Ni naključje, da je se zbirka začenja prav z živalskimi pravljicami, saj gre za obsežen korpus, ki je tudi v sodobni slovenski mladinski književnosti danes najrazvitejša zvrst kratke sodobne pravljice. V njih – tako kot v pravljicah – nastopa žival kot poosebljeni literarni lik. Marjana Kobe je v nizu štirih člankov z naslovom »Sodobna pravljica« (1999–2000) opredelila sodobno pravljico in pravljice razvrstila prav s stališča literarnega lika (otrok, igrača, žival, narava, predmet, pravljični liki). V slovenski mladinski književnosti, ki temelji na modelu ljudske pravljice, je poosebljena žival najpogostejši literarni lik. Nekateri liki so ponarodeli (npr. Kuža Pazi, Maček Muri, Miškolin, Modri medvedek, Muca Copatarica, Nana – mala opica,

Motiv (ženskih) ročnih del (pletenje, predenje, đivanje, tkanje, vezenje) so klasificirani v Utherjevem mednarodnem indeksu pravljic, kar pomeni, da so univerzalni in jih je možno najti v vseh kulturah. Motiv klekljane čipke je specifičen za slovensko kulturno dediščino in bi ga morali, tako kot motive nacionalne kulturne dediščine (človeško ribico, panjske končnice, vaško situlo idr.) upodobljene v slovenski (mladinski) književnosti, promovirati, ker gre za izvirne oz. slovenizirane univerzalne motive, relevantne za mednarodni kontekst.

Spoštovana, izrekam stališča o sodobni slovenski mladinski književnosti, ki temeljijo na poznavanju teksta (konkretnega literamega besedila), konteksta (literame zgodovine slovenske mladinske književnosti  od leta 1848/50 do danes), in ker imam kompetence (diploma, magisterij, doktorat), reference (znanstvene clanke in/ali monografije v relevantnih
domacih in/all tujih revijah in/ali založbah) ter impact factor, menim, da lahko zapisem utemeljeno literarnokritično mnenje 0 konkretnem književnem besedilu, predvsem s stalisca literame kontinuitete in literame zgodovine slovenske mladinske knjizevnosti. Dejstvo, da se podpišem z imenom in priimkom, da citiram primamo in sekundarno literaturo in da trikrat utemeljim vsako mnenje, pomeni, da ravnam odgovorno in da nosim individualno odgovomost. Ne pišem, ne ocenjujem slovenske mladinske knjiiževnosti in ne predavam zato, da ugajam, ampak zato, da se lahko pogledam v zrcalo  raziskovalne poštenosti.

Anja Štefan, rojena na Andersenov rojstni dan, 2. aprila, je pravljičarka v pravem pomenu besede, saj pravljice piše, zbira, zapisuje in pripoveduje. Po desetih letih revijalnih objav (od leta 1993) in petih letih samostojnih knjižnih objav (od leta 1998) so se njena besedila leta 2004 začeli uvrščati v antologije, kot je Cicido, ciciban, dober dan.
Anja Štefan je vsekakor sistemska avtorica. Med sistemske avtorje spadajo tisti, ki imajo v literarnem sistemu vsaj tri funkcije, najpogosteje zavzamejo vloge avtorja, prevajalca in urednika. Med sistemske avtorje na področju slovenske mladinske književnosti prištevamo še Frana Levstika, Otona Župančiča, Kristino Brenk, Svetlano Makarovič, Nika Grafenauerja, Borisa A. Novaka, Andreja Rozmana Rozo idr. Poleg opravljanja vsaj treh funkcij v mladinskem literarnem sistemu je pomembno, da poganjajo razvoj nekega področja mladinske književnosti, bodisi na ožjem literarnem (Anja Štefan – pravljičarstvo) ali širšem umetniškem področju (Svetlana Makarovič – igralka, glasbenica, pesnica, pisateljica, prevajalka), prispevajo lahko k razvoju pesniškega jezika (npr. Boris A. Novak) ali k razvoju subverzivne mladinske književnosti (npr. Andrej Rozman Roza) idr.

Slovenska mladinski klasik, Kajetan Kovič (rojen, 1931), je tipičen primer slovenskega pisatelja, ki piše za dvojnega naslovnika – mladega in odraslega. Za mlade bralce je začel objavljati po letu 1960., za katere je  objavil deset književnih enot, samostojno ali antologijsko v zbirkah. Najbolj znana je njegova kratka sodobna pravljica z naslovom Maček Muri in ilustracijami Jelke Reichman Slikanica je velikokrat šestnajstkrat ponatisnjena, vendar je postala popularna, ne le zaradi prepoznanih ilustracij, ampak zaradi glasbene inačice (1984), kasneje kot video (1998), e-slikanica (2001), prevodi v tuje jezike, npr. angleščino (Mury the Cat and Matzie Catsie), DVD (12005).Na primeru Mačka Murija od leta 1975, lahko vidimo tudi razvoj slovenskega mladinskega literarnega sistema.

Niti eno delo orientalske književnosti ni imelo takšnega vpliva na Evropo kot zbirka arabskih pravljic z naslovom Tisoč in ena noč, ki je nastajalo v 9.-10. stoletju. Prvič je bila  prevedena v francoščino iz sirijskega originala (Les Mille et Une Nuits, 1704-17), s strani orientalista Antoine Gallanda. V angleščino je prevedel, med drugim,  Richard Burton  ( The Thousand Nights and a Night, 1885-88).

Otroška revija Ciciban je bila ustanovljena leta 1945 in je v času nastanka kot osrednja otroška revija nadomeščala tudi berila in leposlovne knjige. Poganjala je razvoj slovenske mladinske knjizevnosti, sprva v revijalni, pozneje pa tudi v knjižni obliki.

Sodobna didaktika književnosti temelji na pojmovanju družbe
kot polisistema in pojmovanju literature kot enega izmed delov družbenega polisistema (družba in kultura). Poučevanje književnosti, posebno slovenske književnosti v mednarodnem okolju, je izziv za vse didaktike in raziskovalce literarne vede. Slovenska književnost (klasika, sodobna  klasika in sodobniki) je relevantna za matično okolje, vendar dobi v mednarodnem okolju druge konotacije in jo je treba rekontekstualizirati.
Zato je prišlo do menjave paradigme poučevanja slovenske književnosti v mednarodnem prostoru. Avtorica članka je v okviru gostujočih profesur na univerzah v Celovcu, na Dunaju, v Gradcu, Trstu ter Zagrebu prišla do določenih spoznanj, relevantnih za strokovni prostor. Sistemska  didaktika književnosti je relevantna za mednarodni prostor, kjer je postalo
nujnost poučevati slovensko literaturo v kontekstu − jezik, literatura, kultura.
Na osnovi teoretičnih spoznanj, didaktičnih izkušenj in potreb naslovnikov  − študentov slovenistike v mednarodnem prostoru, posebno na oddelku slovenistike Inštituta za slavistiko Univerze na Dunaju − je  bil osnovni koncept:
1. obravnava avtorjev, ki so z življenjem in/ali delom povezani s slovensko literarno kulturo,
2. relevantnost besedil in tem za slovenski in evropski kontekst in
3. slikaniška knjižna oblika.

Marijan Dović je v monografiji Slovenski pisatelji na osnovi ltierarnosistemske teorije klasificiral tipe slovenskih pisateljev s stališča njihove profesionalizacije. Loči tri tipe pisateljev. Prvi tip predstavlja pisatelj, ki mu je pisanje primarni eksistenčni vir. Gre za različno pisanje, npr. eseje, kritike, literaturo, novice, prevode, razprave, reklame ipd. Takšen tip pisatelja ponavadi opravlja lektorsko, prevajalsko in/ali uredniško delo za medijske hiše (časopise, revije, založbe). Za financiranje lastne pisateljske eksitence ne potrebuje sekundarnih finančnih virov. Drugi tip pisatelja je tisti, ki piše predvsem besedila, povezana z literaturo, torej gre za seštevek različnih vrst pisanja (eseji, kritike, potopisi, recencije). Tak tip pisatelja je lahko honorarno ali redno zaposlen kot urednik pri literarni reviji in/ali založbi tretji tip pisatelja je tisti, ki piše izključno literarna besedila in mu je literatura vir življenjskega financiranja. V ltierarni zgodovini so to bili J. Jurčič, I. cankar, Z. Kveder, v sodobnem času D. Jančar in K. Pisk. Nekateri izmed teh literarnih pisateljev pa imajo drugi vir preživljanja, npr. F. Dev, A. T. Linhar, V. Vodnik, F. Prešeren, J. Trdina, A. Podbevšek, S. Kosovel, E. Kocbek.

Knjiga arabskih pravljic z naslovom Tisoč in ena noč ali Arabske
nočne zabave je zbirka orientalskih besedil ljudskega izvora. Nastala naj bi v času evropskega srednjega veka (476‒1492). Ima okvirno pripoved o dekletu Šeherezadi, ki kralju Šahriarju vsako noč pripoveduje pravljice. Teh ni 1001, ampak 365, ker so strukturirane kot nadaljevanke. Žanrsko jih literarna zgodovina imenuje ljudske pravljice, vendar so med njimi pravljice, legende, basni, anekdote, realistične pripovedi in podobno.
V zvezi z nastankom, zgodbo in vsebino okvirne in vloženih pripovedi ostajajo številna vprašanja, kot na primer, ali so indijskega ali predvsem arabskega izvora (Iran, Irak, Egipt, Turčija). Obstajajo tudi motivno-tematski  elementi iz Indije, Mongolije, iz azijskih kultur in Grčije, tako da je zbirka enciklopedija samostojnih besedilnih enot, povezanih z okvirno
zgodbo. V srednjem veku je bilo običajno pripovedovati in/ali pisati vložene zgodbe s skupno okvirno zgodbo (na primer Dekameron, Mahabharata, Pančatantra, Ramhajana, Pentameron). Prvi pisni vir, ki omenja Tisoč in eno noč, je fragment iz 9. stoletja, vendar so zanimivi prvi evropski prevodi Antoineja Gallarda v francoščino v dvanajstih knjigah, nastali med letoma 1704 in 1717.

V poglavju bo predstavljena analiza Trdinovih bajk in povesti z različnih teoretičnih stališč. V prvi analizi bo predstavljena uporaba teorije ruskega formalista Vladimirja Proppa (Morfologija pravljice, 1928) na Trdinova  besedila. V drugi analizi pa uporaba teorije švicarskega folklorista Maxa Lüthija (The European Folktale: Form and Nature, 1948) in bistvene
značilnosti teorije. V tretji aplikaciji psihoanalitske teorije Bruna Bettelheima  (The Uses of Enchantment, 1976) bodo predstavljene ključne značilnosti teorije na nekaterih Trdinovih bajkah in povestih. V četrti, sociološki analizi bo predstavljena sociološka teorija modela ljudske pravljice ameriškega
znanstvenika Jacka Zipesa (The Great Fairy Tale Tradition: From Straparola and Basile to the Brothers Grimm: Texts, Criticism, 2001) in aplikacija njegove sociološke analize na obravnavana besedila. V petem teoretičnem pogledu bo predstavljena feministična teorija Marie Tatar (The Hard Facts of the Grimm’s Fairy Tales, 2003) na Trdinove bajke in povesti.

Namen prispevka je primerjalna analiza srednjeveških novel Don Juana Manuela (1282‒1348) iz zbirke Grof Lukanor (1335), posebno sedme zgodbe Kaj se je zgodilo kralju s tremi prevaranti, avtorske pravljice Hansa Christiana Andersena (1805‒1875) z naslovom Cesarjeva nova oblačila (1837) ter dramske igre za otroke Milana Jesiha (1950) z istim naslovom (1997). Dva tisoč let star motiv cesarjevih novih oblačil, ki je pogost tudi v mladinski književnosti, sicer lahko najdemo v številnih kulturah in številnih inačicah, oblikah in medijih – je univerzalen motiv, ki si ga je vsaka kultura prilagodila glede na kontekst.

Primerjalna analiza bo obravnavala podobnosti in razlike v reprezentativnih zbirkah slovenskih in čeških pravljic. V slovenščino so prevedene nekatere zbirke (Karel Jaromir Erben: Pravljice, 1900, Zaklad – češka narodna pripovedka, 1939, Češke pravljice, 1954, Vodna roža 1956; Božena Němcová: Češke pravljice, 1912, 1920, 2006 (2. zv.)), posamezne pravljice
pa so izšle v revijah za otroke, npr. v Cicibanu in Cicidoju. Omembe prvih prevodov Božene Němcove so bile objavljene v Domu in svetu (1895), Erbenovi    prevodi v reviji Vrtec (1928/29), omembe čeških pravljic, prevedenih v slovenščino, pa v Ljubljanskem zvonu (1912) in Učiteljskem tovarišu (1912).

Prvotni pomen besede otrok je tisti, ki ne govori, ki nima govora,
ki še ne zna ali nima pravice govoriti. V prenesenem pomenu pomeni otrok stranski poganjek pri prosu, kar nazorno in dejansko prikaže marginalizacijo vloge otroka in otroštva v družbi ter tudi področja mladinske književnosti v primerjavi s književnostjo za odrasle. Obstaja tipična razlika med transparentnim pojmovanjem otroka v krščanskem smislu
(nedolžnost, čistost, rajskost) in resničnim pojmovanjem, ko je otrok pojmovan večinoma kot suženj. Ta dihotomija zaznamuje ne le idealizirano pojmovanje otroka in otroštva v primerjavi z resničnim, ampak tudi dvojnost, ki je prisotna ne le v slovenski, ampak tudi v drugih kulturah. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je beseda otrok nadpomenka za dečka ali deklico v prvih letih življenja; človeškega potomca v odnosu do staršev; je osebek ter rezultat, sad, kar je velik napredek v sodobnem
pojmovanju otroka. Zadnje poimenovanje je v slovenščini v pisni obliki prisotno od 14. stoletja dalje in se pojavlja kot stalnica tudi do začetka 21. stoletja. Podoba otroka v starejši, novejši in sodobni slovenski oz. mladinski književnosti v tisočletni tradiciji kaže, da obstaja dihotomija med deklarativno idealizirano podobo otroka in otroštva. Na eni strani je otroštvo prikazano kot čas nedolžnosti, čistosti in rajskosti – na drugi strani imamo realistične podobe, ki jim ustreza pomen besede otrok v etimoloških slovarjih, v katerih je otrok prikazan večinoma kot delavec, suženj ali metaforično kot stranski poganjek pri prosu.

Avtorica, Svetlana Makarovič, je že v zgodnji ustvarjalni fazi kritična do antropocentričnega pogleda na svet in izraža simpatijo in empatijo do živali v kratki  sodobni pravljici Človek, ne jezi se, kjer prikaže protagonistko ‒ mačjo mati kot mati korajžo ‒ in antagonistko gospo Jazbečko, ki surovo ravna z živalmi in hoče celo umoriti mačjega mladiča.

Aleksandrinke so bile dekleta, mlade matere in žene z Goriškega,  ki so se ob koncu 19. in začetku 20. stoletja zaposlovale v Egiptu, kjer so gradili Sueški prekop (1869). To se je nadaljevalo do začetka druge svetovne vojne. Dekleta, mlade matere in žene so spremljale italijanske
družine iz Trsta in Milana. Zaposlovale so se tudi pri bogatih evropskih družinah kot dojilje, guvernante, sobarice, varuške otrok in spremljevalke žena bogatih poslovnežev. Odhajanje mladih mater, dojilj in žena od svojih domačih srečamo tudi v ljudskem izročilu, razlog za odhod od doma pa je lahko različen.

Fran Saleški Finžgar je snov za avtorsko pravljico Makalonca
(1944, oblikovanje Jože Plečnik) črpal iz pripovedovanja  pastirjev, ki ga je zapisal v študentskih letih 1881.76 Makalonca je naslov zbirke, sestavljene iz štirih pravljic oz. pripovedk, in sicer: Makalonca, Hudobin Potepin, Kvartopirčev sin in Kačja dolina. O nastajanju Makalonce je zapisal,  da je pri brskanju po spominih našel listke, na katerih je zapisal osnutek Makalonce.

Stripovski prvenec ilustratorke Tanje Komadina je nastal na podlagi literarne predloge Manke Kremenšek Križman. Slednja je v mladinski literarni svet vstopila leta 1997 z zbirko kratkih sodobnih pravljic Če se pravljice ujamejo za rep in druge zgodbe, uveljavila pa se je predvsem z obetavno zbirko kratkih sodobnih pravljic Po sedmih pravljičnih deželah. Avtorica se je od začetnega pisanja za mlade naslovnike podala na pot pisanja za odrasle z zbirko kratkih realisti_nih pripovedi z naslovom Dvoriščna okna . Ena od pripovedi je tudi Fino kolo, ki jo je Tanja Komadina pretopila v daljšo stripovsko zgodbo z enakim naslovom. Mladi bralci ilustratorko nemara poznajo po ilustracijah razliznih knjig za založbo Miš in Mladinsko knjigo ter po krajših stripovskih prispevkih za revijo Stripburger. Revija je nastala leta 1992 in interdisciplinarno združuje različne vrste umetnosti. Navkljub dejstvu, da se nenehno srečuje z neprijetno stalnico (pomanjkanjem finan_nih sredstev) odlično opravlja svoje delo in poslanstvo, predvsem na področju povezovanja del slovenske kulture (npr. stripi po motivih poslikanih panjskih končnic  Honey talks, 2007) in slovenske (mladinske) književnosti (npr. Slovenski klasiki v stripu, 2009) s stripom. Besedila v skladu z zahtevami nekoliko druga_nega medija slogovno utemeljeno prenavljajo in posodabljajo. Njihove predelave in priredbe slovenskih (mladinskih)  knji_evnih besedil so osmišljene, imajo svojo vlogo v literarnem sistemu in predstavljajo inovacijo na področju slovenske literarne kulture, ki je relevantna za evropski prostor.
Prizadevanja Revije Stipburger niso marginalna, ampak so po dvajsetih letih kontinuirane in kakovostne dejavnosti v času postmodernizma, ki je naklonjen vitalni margini, del osrednje slovenske kulture. Skupina mladih ilustratorjev, akademskih in/ali ljubiteljskih, v delno strukturirani družbeni skupini, ki mora omogočati licentio poetico in pluralizem perspektiv, je postala vitalni del slovenskega literarnega sistema. Kot takega bi ga morali upoštevati tudi nomoteti, npr. pri vključevanju slovenske (mladinske) književnosti v kanonizirane oblike, npr. učne načrte, učbenike, osrednje literarne dogodke  ipd.

Oscar Wilde ali Oscar Fingal O'Flathertie Wills Wilde (1854‒1900) je irski pesnik, pisatelj in dramatik, ki je zaslovel z romanom Portret Doriana Graya (1891) in drugimi dramskimi besedili. Znano je, da je Wilde napisal dve knjigi pravljic za svoja dva sinova, Cyrila in Vyvyana, in sicer Srečni princ in druge zgodbe (1888) ter Hiša granatnih jabolk (1891). Vsega skupaj je napisal le devet avtorskih pravljic za dvojnega naslovnika (Imenitna raketa, Infantinjin rojstni dan, Mladi kralj, Ribič in njegova duša, Sebični velikan, Slavček in vrtnica, Srečni kraljevič, Vdani prijatelj in Zvezdan). Njegove pravljice imajo posebno mesto v svetovni mladinski književnosti ravno zaradi naslovniške odprtosti, kjer je tekst namenjen otrokom, kontekst pa odraslim. Mladi naslovniki so ob branju njegovih besedil tudi presenečeni, ker ni t. i. srečnega konca, kot ga večinoma vsebuje model ljudske pravljice. Wildove izrazito avtorske pravljice imajo večinoma tragičen konec.

Ciril Kosmač (1910‒1980) je sodobni klasik v slovenski (mladinski) književnosti. Bolj znan je kot avtor za odrasle, manj znan pa kot  mladinski avtor. Za mlade naslovnike je napisal enajst besedil, in sicer: Kamen in njiva, Kdo bo zobal češnje, Kovač in hudič, Kruh, Medvejke, Pravljica o maku, Pravljica o velikem mlinu (Vrnitev Martina Jakončiča in pravljica o velikem mlinu), Ringaraja, Smrt nedolžnega velikana, Sreča in V gaju.). Njegovo mladinsko ustvarjanje lahko ločimo na realistična (Kdo bo zobal čenje, Kovač in hudič, Kruh, Medvejke, Pravljica o velikem mlinu, Ringaraja, Smrt nedolžnega velikana, Sreča, V gaju) in fantastična (Kamen in njiva, Pravljica o maku) besedila. Avtentični avtorski pravljici sta Kamen in njiva, ki je asociativno oddaljena od korejske pripovedke Kamen, ter Pravljica o maku.

Ciril Kosmač je prevedel pravljice Oscarja Wilda leta 1959, spremno besedo je napisal Josip Vidmar, ilustriral pa jih je Vladimir Lakovič. Zgovorno je dejstvo, da ne spremna besedila ne ilustracije niso namenjeni mlademu, ampak dvojnemu, predvsem odraslemu naslovniku. Oscar Wilde je vplival na številne avtorje, tudi slovenske, npr. Bina Štampe Žmavc, Lela B. Njatin, med drugim tudi na Cirila Kosmača, vendar je vpliv nanj atipičen.

The Croatian female fairy tale writer Ivan Brlić Mažuranic (1874-1938) was first mentioned in Slovenia in the journal Ženski svet (Female World) in April 1939 in reference to her death. The Slovene poet Anica Černej wrote: "Really, there is such a small number of children's books in children's world literature that have so much warmth and magic and such a magic feeling for the young as The Strange Adventures of Halpich the Apprentice and his optimistic an sunny image" (1939: 82). Books by Ivana Brlić Mažuranić were accessible to Slovenian readers in the Croatian original from 1920. The first translation in Slovenia appeared in 1955 (Stories from the Past, translated by Tone Potokar and illustrated by Albert Kinert with reprints (1965, 1967, 1975, 1978, and 1991). However, between the Croatian quasi-folk character Hlapic (happy as a lark, clever as a book, good as a son) and the Slovenian character Kekec (happy smile, happy song, happy singing) there are intertextual reminiscences of the Greek god Hyperion and the cunning hero Odysseus. We can find intertextual similarities between the Odyssey's Polyphemus and both Črni čovjek (the Blak Man) in Hapich the Apprentice and Bedanec in Kekec. Both characters present archetypal situations, characters (hero seekers), motifs, and structural analogies (Juvan 2000: 267). The female characters Gita 'Hlapić) and Mojca (Kekec) perform the function of "tzaritsa" in the folk tales. In  Ivana Brlić Mažuranić and Josip Vandot, they are not folk tales but literary tales based upon folk tradition. This is the reason why the characters are at the same time similar and distinct. Both literary tales and fantasy include a specific cultural background - whether Croatian (shoemaker, stone, beckets, fair, pasture, travel, boots, apprentice, etc.) or Slovenian (the Alps, pine trees, mountaineering, shepherds, Sneznik spring, spring, etc.) Both include archetypes of the orphan child, wounded and vulnerable (C. G. Jung). Both texts are based on the archetypal heroic journey, shown trough the heroic journey of the apprentice Hlapić or of the shepherd Kekec, which partake of a 2.5 millennia old tradition and a modified fairy-tale mutation based on the H. J. Uther index ATU 325 (The magician and His Pupil) and ATU 3 25* (The Sorcerer's Apprentice), as well as other motifs and motif fragments. Based on Max Luthi's literary theory, the apprentice Hlapić is the hero traveller; his journey consists of seven days of travel (Odysseus, Sinbad, etc.). Based of Propp's structuralistic theory, the apprentice Hlapić and the shepherd Kekec - are similar in their motifs, but they differ in the special ways in which they are developed as individualized archetypal stories of a heroic journey which, in the process of a millennia-long literary tradition and mutation of the folk tale meme (Jack Zipes: The Irresistible Fairy Tales: the Cultural and Social History of a Genre, 2012), has been transferred from adult literature (Odysseus) to children’s literature (Jack Zipes: From Odysseus, Tom Thumb and Other cunning Heroes, in The Brothers Grimm: from Enchanted forests to the  modern world, 2002).

Eka (Alenka) Vogelnik (roj. 05. 07. 1946 v Ljubljani) je leta 1971 diplomirala na Fakulteti za arhitekturo in leta 1974 na Akademiji za likovno umetnost. Na Fakulteti za socailno delo Univerze v Ljubljani kot  docentka sodeluje pri izvedbi študijskih programov. V slovenskem prostoru se je uveljavila kot vsestranska ustvarjalka na področju popularizacije slovenskega ljudske izročila, ilustratorka, režiserka, pisateljica, scenografska in kostumografska. Znana je kot avtorica TV lutkovnih serij, npr. Pozabljen knjige naših babic (1999) in Bisergora (2001).
Ilustirara je številne otroške in/ali mladinske knjige, npr. Tolstojeve povestice (1975), Snojevo Pravljico v Vodni kapljici (1987), Finžgarjeva Makalonca (1991),  Fritzev Svet v naprstniku (1992),  Moderndorferjev Kako se dan lepo začne (1993) idr.

Znana je tudi s projekti in avtorskimi priredbami ljudskega izročila, npr. O deklici, ki je prehitro rasla, 1978 – slikanica, 1999 – radijska igra; Kam baračica, kam deščica, 1986; Dušica majcena (1999), O miški, ki si je trebušček razstrgala (1998, radijska igra) idr.
Skupni imenovalec avtorskega pristopa je interdisciplinarna predelava in priredba ljudskega izročila z avtorsko nagradnjo. Npr. v Lutkovnem gledališču Ljubljana sodeluje od leta 1986/97 z režijo dramskega besedila Alenke Goljevšček Če zmaj požre mamo (avtorica pesmi, izdelava lutk, glasba in likovna zasnova). Kot režiserka in avtorica je pripravila Levstikovo besedilo Kdo je napravil Vidku srajčico, 2006/07, režiserka, priredba besedila, likovna zasnova in izdelava lutk in scene slovenske ljudske pravljice s Tolminskega Povodni mož (2008/09).  Sodelovala je tudi s SLG Celje, Gledališče Koper, PDG Nova Gorica, MGL, Prešernovo gledališče Kranj, SMG Ljubljana, SNG Maribor idr. gledališči kot režiserka, scenografinja in kostumografinja.
Tudi v pričujoči monografiji je pripravila tri besedila, in sicer slovensko ljudsko pravljico O miški, ki si je trebušček raztrgala, Levstikovo avtorsko Kdo je napravil Vidku srajčico  in kratko sodobno pravljico Marije Vogelnik O deklici, ki je prehitro rasla.

Methodology of teaching children's literature in early education and in primary school Teaching Literature through Teaching Creativity (Running and Sitting Water) [why " water " ? I don't understand this reference] Hypothesis: Students will appreciate literature more if they also create literature. The aim of teaching literature through teaching creativity is to provide an appropriate transfer of content that has personal relevance for student as learners, and to put together and support an integrated inventory of language activities. Examples of word and literary games as activities before, during, and after teaching literature in primary school through teaching creativity will be presented at the end of the paper. Characteristics of cognitive, literary and creative development of students aged 6 to 11/12 Children's cognitive level (J. Piaget) This paper concentrates on students at the concrete operational level that is 6 to 11/12 years. At this stage the child is able to perform true mental operations and transformations based on concrete realities. The child conserves, seriates, and performs categorical thought operations. The child has difficulty thinking of all possible combinations and transformations. The role of the teachers is show rather than tell children what to do. Students need to learn by doing creative exercises, by actively exploring word and literary games and language relationships, and by solving problems in a realistic format. The child thinking in concrete operational thought is flexible, reversible, not limited to the here and now, multidimensional, less egocentric, uses logical inferences and seeks cause and effect relations, especially if they have the concrete object (poem) right in front of them and can see changes occur. Literary development Literary development takes place in phases and is determined by the age of the students. The following phases are in the first and partly in the second elementary period (6-10 or 11 years). Students in the first, second and third grade are still in the fairy tale stage that lasts from the preschool period (3-6 years) until the first period in elementary school (6-8 years). Characteristics of this stage are the personification of toys, animals, nature and objects. Students' literary appreciation starts changing around the age of 9/10 years when they develop and open up to the real world and the realistic style, which gradually takes precedence over their interests in the fairy tale fantasy world. [is this true? What about Harry Potter and other fantasies?] Creative level Divergent thinking uses fluency, flexibility, and originality to diverge from what we know, to produce many original ideas. Convergent thinking, the logical mode of thought, uses information to converge on a single solution or idea. In a situation demanding creative thinking, convergent thinking would be useful only after divergent thinking had been used to produce new ideas. Four basic principles govern creative teaching: criticism is ruled out (until students have created their texts), freewheeling is welcomed, quantity is wanted (more ideas, more word and literary games) and combinations and improvement are sought.